Zakaj sta sprejemanje in lastna vrednost povezana?
V življenju se ves čas srečujemo s situacijami, ki preizkušajo naš značaj in voljo. Zakaj je pomembno sprejemanje? Sama beseda zveni preprosto, pač sprejmeš vse, kar se ti dogaja. Naš svet se vrti okoli nas. To pomeni, da situacije, s katerimi se srečujemo, odslikavajo naša notranja prepričanja o nas samih in predvsem o tem, koliko se cenimo ter vrednotimo. Če naš občutek lastne vrednosti ni »zdravo« oziroma brezpogojno postavljen, potem se bomo soočali s priložnostmi in odnosi, ki nam bodo to kazali – ponavadi na boleč in neprijeten način. Podobno velja za sprejemanje. Z ranjeno lastno vrednostjo bomo težje sprejemali situacije, saj jih bomo ves čas vrednotili skozi svoje rane in se jim upirali. S to navidezno kontrolo pa povzročali le slabšo situacijo.
Zakaj je kontrola le navidezna in zakaj z uporom slabšamo stvari? Kontrola je vedno nasprotje zaupanja. Potrebuje jo predvsem naš »ego«, saj mu daje lažen občutek varnosti. Situacija ni nič drugačna, če jaz mislim, da jo kontroliram in usmerjam, kot pa če prepustim in zaupam, da se odvrti, kot je najboljše za vse. Razlika je le v energiji. V primeru kontrole ustvarjamo energetski krč, blokiramo življenju, da se optimalno odvije… to deluje, kot da se dvigamo nad življenje samo in si domišljamo, da iz naše perspektive vemo, kaj je najboljše za vse. Toda naša perspektiva še zdaleč ni dovolj »visoko«, da bi lahko vedela več od energije, ki ustvarja oziroma poganja življenje. Če pogledamo na kontrolo in upor s te perspektive, vidimo, da upor le podaljšuje bolečino in stagnacijo, ali še slabše, povzroča razkroj. V upiranje realnosti (takšni, kot je) vlagamo namreč ogromne količine naše življenjske energije, ki bi jo sicer lahko namenili samo temu, da smo… ali pa, če hočete, razvoju, ustvarjanju, premikom. Ko prenehamo z uporom, energije stečejo, blokade odpadejo in kar naenkrat se vse postavi na svoje mesto. A za to potrebujemo kar nekaj volje… in predvsem, da smo dovolj prizemljeni (ali mogoče celo ponižni), da sprejmemo življenje pod njegovimi pogoji… in da brez pogojev zaupamo, da smo vredni vsega lepega, kar prihaja.
Obžalovanje in zamera v partnerstvu
Zavračanje, obžalovanja in zamere vodijo k težavam v odnosih, še posebej v partnerstvu, kjer imamo največ priložnosti za intimo in kamor prinesemo vso družinsko »kramo« iz lastnega odraščanja. Do sedmega leta se programiranje naše podzavesti zaključi, mi pa si tekom otroštva že vzpostavimo pogoje in situacije, ki jih bomo potem reševali v odraslem življenju, preigravali v odnosu s partnerjem in poskusili pozdraviti.
Kje se običajno zaplete? V odnosih delujemo tako, da pritegnemo partnerje, ki nam zrcalijo neozdravljene dele nas samih, v prepirih jim pogosto očitamo to, kar očitamo sebi in kar si želimo, da bi sami zmogli narediti bolje. Pomembno vlogo ima tukaj seveda tudi ego, ki – še posebej, če je ranjen – vztrajno zavrača konstruktivne pogovore in pot naprej. Raje zavrača, kot povezuje, raje gradi obžalovanja ter ustvarja ovire in distanco in ustvarja podlago za zamere. Zamere vedno nastanejo zaradi neizpolnjenih pričakovanj, ki jih imamo drug do drugega – pa si jih morda sploh ne ubesedimo.
Kakor je morda težko razumeti, imamo srečo, ko se najdemo s partnerjem, ki nam pritisne na vse neudobne točke in nam (s tem) zlomi srce, saj je vsako zlomljeno srce z dušnega vidika priložnost, da pride še več svetlobe v nas. Seveda pa je lažje, če je partnerski odnos dovolj varno okolje, da lahko zlomljeno srce (in stare rane) zacelimo kar znotraj njega.
Redko, ampak res redko, so v odnosih za prepire odgovorni neki nedavni dogodki med partnerjema. Pogosto so ti le sprožilec, ki sproži travmatičen zapis ali potlačene občutke iz otroštva. Takšne situacije zahtevajo zrelost obeh partnerjev, da prepoznata, kaj se dogaja in ustrezno naslovita težave… ali pa strokovno pomoč ustreznega terapevta, ki jima pomaga krmariti med temi čermi. Zavestno in čuječe partnerstvo je gotovo eden večjih izzivov družbe, je pa obenem neverjetno izpopolnjujoče in nagrajujoče, če ga dosežemo.
Od negotovosti do zaupanja
Sprejemanje negotovosti in življenja v nekem trenutku (pod njegovimi pogoji) z vsem nelagodjem… to je z dušnega vidika zelo pomembno učenje. Negotovost ne daje občutka garancije, še manj pa varnosti. Opremo se lahko zgolj na zaupanje, da smo v »dobrih rokah«, kljub temu da nimamo ničesar za prijeti. Zaupamo lahko, da bo za naše želje in potrebe poskrbljeno, toda v obliki in času, ki sta za to najbolj primerna. Pogosto je najbolj temno tik pred zoro. Ampak to hkrati pomeni, da naša tema najbolj pritisne na nas, ko smo blizu nekega preboja, oziroma pomembnega zdravljenja.